.......................................
Skotili so se:

1.) 6.50: pes/male - 470g
2.) 7.35: pes/male - 525 g
3.) 7.50: samica/female - 405 g
4.) 8.15: samica/female - 410 g
5.) 8.40: pse/male - 500g
6.) 9.25: samica/female - 450 g
7.) 11.35: pes/male - 550 g

Torej je psička mladiče skotila natanko 9 tednov po prvi paritvi, ki je bila v soboto, 3.12.2011. Če nekoliko obudim spomine in strnem vtise, potem naj vendarle zapišem:

od jeseni smo pričakovali gonitev, ki je ni in ni bilo...iskati smo morali celo nadomestnega samca, v kolikor bi morali k rezervnemu (kot se nam je to dogajalo v mesecu januarju 2011 in takrat smo bili kljub temu neuspešni). Ker naš prvotno predvideni rezervni samec je pes, ki je kmalu po tem, ko nas je njegov lastnik sicer prijazno odklonil, ker sta se pripravljala za veliko tekmovanje, postal Prvak med hovawarti za leto 2011.

Carambina gonitev je kasnila in se je zgodila šele po enajstih mesecih, torej konec novembra. Po opravljenih pregledih pri naši veterinarki smo se doma odločili, da na pot odrinem sama. In sva s Carambo, 3.12. ob 6.00, odpeljali na dolgo pot v Nemčijo, na paritev z našim izbranim samcem. Bom dopisala le, da sem imela na poti tudi nekaj sreče in da sem se dobro znašla...čeravno sem imela v grlu vseskozi cmok; odgovornost na tako dolgi poti je seveda temu primerna in posledično tudi stres, priznam.

Omenila sem že, da sem se pri prehrani psov "vrnila nazaj k naravi" in to sem skušala dosledno upoštevati tudi v času brejosti psičke in glede na to, da je kotitev minila kot bi trenil, se je moj trud zagotovo poplačal.

Predvčerajšnjim, torej v petek pozno popoldan, sem opazila zasoplo dihanje psičke, ki je občasno šla ležat v kotilnico in grebla po njej. Vendar je zvečer še slastno pojedla svoj obrok in šla počivat. Zasoplo dihanje sem vnovič opazila. Seveda sem že od vsega začetka imela namen, da noč iz petka na soboto prespim pri psički. Spali sva bolj slabo, saj sva v drugem delu noči bili zunaj vsak 6x: enkrat lulat, naslednjič lulat in kakat, nato vnovič samo lulat, in še enkrat sva vse ponovili. Bilo je mrzlo ko sam vrag in pošteno me je nazeblo.

...in nato zjutraj, malo po pol sedmi, vidim eno malo lužico na odeji, kjer je ležala Cara. Brez pomišljanja sem jo poklicala v kotilnico in ona je brez obotavljanja prišla, se preko hrbta pokrčila prvič, drugič in nato morda še trikrat in takrat uzrem med njenimi nogami nekaj...in to "nekaj" - je bil njen prvoskoteni mladiček! Sem ji seveda pomagala, jo vzpodbujala in ji prigovarjala, na hitro odščipnila popkovino in ostalo je Cara opravila sama. Malček je zacvilil (ali pa "zavriskal" - ne vem kako bi to opisala) in čez nekaj sekund že tako cmokal, da so se mi orosile oči! "In tako se začne ŽIVLJENJE!"

In malček je sesal in cmokal da je bilo veselje...nato so sledili še ostali in vsakič, ko sem videla, da se je psička pokrčila preko ledvenega dela, sem takoj vedela, da bo prispel nov mladič. In res je bilo tako. Na seskih jih je pridno cmokalo že 5, ko prispe nov. Tokrat psička! Dobila je temno roza trakec in bila je prav posebna...ker njo je mamica lizala in čedila najdlje! Ona je spala kot kakšna Trnuljčica...bolj ko je bila pri seskih, bolj je ona "sanjala"...sploh nisem slišala, da bi se kaj oglasila! In po vsaj pol ure je končno vendarle pričela sesati mleko. Ampak to kako! Hja, približno tako, kot če si predstavljate navihanca, ki glasno govori in razlaga in si hkrati baše hrano v usta! Ona je bila nekaj podobnega: cucala in stokala in cvilila in vriskala ali že skoraj po malem lajala! Sesek je vlekla pa tako, kot da ga namerava odtrgati in odnesti s sabo...res je bila posrečena.

Caramba si je nato vzela malo pavze: sva šli kratko ven, pojedla je en lahek obrok in malo zaspala. Po enajsti uri pa opazim, da se vnovič krči preko hrbta...pa nič...pa spet pokrči...pa nič. In jaz ji prigovarjam, jo vzpodbujam...pa še kar nič. Vnovič ji dodam homeopatske kroglice za vzpodbujanje popadkov in potem, kar na lepem spolzi med nogami še nekdo: naš zadnji in najkrepkejši (po kotitveni teži zagotovo) mladiček - samček. Cara je bila očitno že utrujena, vendar ga je kot vse ostale očedila in uredila - in on je, kakor hitro je zaznal njeno telo, takoj poiskal sesek, ga takoj tudi zgrabil in pričel cmokati, da je bilo veselje!

No, tako se je dogajalo pri nas dopoldan, v soboto 4. februarja!

V naslednjih dneh nas bo obiskala vzrejna referentka, ki je glede na vemenske razmere, hvala bogu doma zelo blizu nas, tako, da ne bo težav! Seveda bo preverila, če je vse v redu in popisala leglo. Na Kinološko zvezo Slovenije po posredovala t.i. Prijavo legla. Torej zaznamek, da je psica, ki je bila parjena (in za paritev sem jaz morala izpolniti t.i. Prijavo paritve in obvestiti KZS) tudi dejansko skotila mladiče.

V naslednjih 10 dneh se v naši pasji družinici ne bo dogajalo kaj posebnega...razen: sesanje mleka, spanje, sesanje, spanje,...Nato pa se bodo odprle očke in ušeska in malčki se bodo sistematično začeli učiti "za življenje"...od nas (mene in moje družine) bo v zelo veliki meri odvisno, kakšni bodo mladički! V prvih osmih tednih je za nadaljnje življenje psa/psice odločilno predvsem okolje v katerem živi in dražljaji, ki jih doživlja ter seveda kako jih doživlja!

Skrben vzreditelj zagotovo zna in zelo dobro ve, kaj mladiči morajo doživeti in seveda le on lahko tudi najbolje presodi, za kakšnega lastnika je primeren kateri izmed mladičkov! In obratno: ni vsak mladiček primeren za vsakogar, naj je še tako všečen in ljubek. Isto velja tudi glede spolov: preveč razširjeno laično prepričanje, da bo psička bolj vodljiva in lažje obvladljiva je seveda zelo hitro zmotno in povsem napačno - predvsem ko gre za radovedne in temperamentne, samozavestne mladiče. Ti so zagotovo ne glede na spol, primerni izključno za ljudi z nadpovprečnim poznavanjem psov in z nekoliko več časa.

Saj verjetno vsi poznate zgodbe o dominantnih in nevzgojenih psih/psicah...ampak veste - psi/psice niso sami krivi!!!

Mi vsi ob tem pozabimo na dejstvo, da so zgolj temperamentni in samozavestni mladički "prišli" v premalo izkušene roke...