Torej, mala črna psička je last moje mame...dobila jo je pravzaprav v dar in to za svoj 60. rojstni dan. No in vendarle je lahko hovawart tudi zelo "super" darilo za rojstni dan. Neeee, saj se hecam!!! En hovi, da bi bil darilo? O, to pa le nikar in nikdar.
Pa vendarle sva z mojim Dušanom sklenila, da kupiva prav psičko in seveda tam, od koder prihaja tudi najina - moja Cara: Pri Eriki Palne Toth na Madžarskem.
No torej, v vzgojo se ne vtikam preveč in se skušam uživeti v vlogo vzreditelja, ki občasno vzdržuje stik z lastnikom mladiča iz svojega legla...se sliši najbrž nenavadno, vendar si v naslednjem letu res želim postati vzreditelj in pred tem se absolutno želim prepričati, če zmorem in znam svetovati in usmerjati vzgojo in socializacijo mlade psičke in kar se da pomagati njeni lastnici. Že res, da je moja mami...vendar je stara 60 let in živi na vasi, v okolici Dramelj pri Šentjurju.
No, nisem bila uspešna, da bi jo pripeljala na srečanje v Velenje in zato sem nekoliko tvegala in psičko pripeljala sama. Da je bila mera "bolj polna", je mala Bonni nekaj tednov pred tem pričela s svojo prvo gonitvijo. V takšnem stanju so mlade psičke zelo nepredvidljive...včasih zbegane...in za svoje lastnike res polne presenečenj. Spomnim se, kako sem na svoji koži doživela razočaranje lastnice, ki je pred mnogimi leti svojo mlado psičko pripeljala na pomembno razstavo...pred sodnico pa pri pregledu repa kot bi jo pičil škrat - se je izpulila svoji lastnici iz rok in ušla iz ringa...takrat tega nisem najbolj razumela. V dneh, ko sem razmišljala ali naj se prijavim ali ne in tvegam, da se meni zgodi kaj podobnega sem sklenila da pač tvegam in grem.
Osebno smatram, da osnovni nivo pregleda zunanjosti in značaja ni nič takšnega, za kar se je potrebno posebej pripravljati in vaditi. Absolutno sem mnenja, da pravilno socializiran mlad hovawart, ki je vsaj povprečno navezan na svojega lastnika vse vaje brez težav opravi. Torej sem mojo mamo bolj na daljavo usmerjala kako naj se igra z njo in kako jo mora socializirati. Seveda moja mama ne bi bila moja mama...če mojih nasvetov ne bi poslušala samo z enim ušesom...ko pa se je v vsakdanjiku z Bonni pojavil kak problem in me je vsa nesrečna vpraševala kako naj ravna, takrat sem vedno poslušala, da ji tega nisem dovolj jasno povedala.
Bonni je v bistvu na vrhuncu svoje prve gonitve prišla v varstvo k nam in že naslednji dan smo odšli na planiran dopust v Trento. Domov smo se vrnili 11. aprila in do PMPja je bilo še cca 14 dni.
Sem bila kar nekoliko skeptična kako bi sploh lahko izpadlo,da bi psičko na pregledu vodila kar jaz. Bolj ko se je bližal dan D, večkrat sem namreč od mame slišala, da ne bo šla zraven. Preden sem se prijavila sem se enostavno odločila: grem, jo bom sama vodila in nič ne bom vadila. Niti meriti je nisem hotela, čeprav imam meter sama doma - kot sodnica ga vedno potrebujem. Presodila sem, da toliko feelinga in izkušenj pa po 10 letih že "moram" imeti in se bom že znašla. Poleg tega sem že dolgo vedela, da prideta dve sodnici in obe me poznata, večkrat sem s svojimi psi razstavljala ko sta sodili in pri obeh sem se kot sodniška pripravnica smela tudi učiti.
Pravzaprav, ko pomislim za nazaj, se mi zdi, da sem jaz "opravila" bolj pomemben "preizkus" kot psička...
Ko sva prišli na vrsto, je trema v trenutku izpuhtela - jaz običajno res nimam kakšne posebne treme. Bonni je skrbno pazila na svojo "zadnjo plat" in jo tesno pokrivala z repom - značilna reakcija za zadnjo fazo gonitve. Prav pridno je pokazala zobke, se s težavo pustila izmeriti, se zelo bala za svoj rep (najbrž je mislila, da ji ga bomo kar "vzeli" in si potem ne bo imela s čim pokriti zadnjo plat); odločno je pokazala, da grobo in z ihto se pa že ne bo kar nekomu pustila odpeljati od mene stran, brez težav pritekla k meni v skupino, se poigrala z markerjem in korajžno zgrabila za jutasto klobaso, veriga, ki je padla na pločevino je ni vznemirila in je šla hitro pogledat kaj je to, pri velikem pajacu je bila najbrž zaradi njegove veličine nekoliko previdna in se ga je ponižno in vljudno na moje prigovarjanje dotaknila s smrčkom. Na koncu sva se še poigrali in tekli do folije s plastenkami in te so jo toliko zanimale, da se je pozabila igrati z menoj...Sodnica je rekla da je videla dovolj in jo zelo vzpodbudno opisala: temperamenta psička, za katero se vidi, da ni ob svojem lastniku, da mi svetuje, da se jo čimvečkrat pelje v urbano okolje in predvsem,
da mora izgubiti kakšen kilogram telesne teže. Jaz sem se o slednjem trudila že 14 dni ...a je v tej smeri nekaj še ostalo za njeno lastnico.
V Velenju sva z Dušanom preživela lep dan in ostala dolgo v večer. |
